Ozki hodniki znotraj gradu v sebi skrivajo neko posebno vzdušje: mističnost, romanco, zasanjanost. Igra s trakom za grajskimi zidovi je zapolnila vse prostore. Stekla je po hodniku, hitro navzgor, po strmih lesenih stopnicah in puščala za seboj sled traku. Sledil je njenim spretnim gibom traku, ki se je vil po zraku. Na koncu slepega hodnika je ostala ujeta, ujeta v njegov objem...

Nekaj v tvojih očeh je bilo tako privlačno.
Nekaj v tvojem nasmehu je bilo tako vznemirljivo.
Nekaj v mojem srcu mi je povedalo da te moram imeti.
Bila sta kot neznanca v noči, oba osamljena.
Njuna zgodba se je odvrtela tako popolno
in skupaj združila dva neznanca v noči.

Strangers in the night - Frank Sinatra

 

Kamnit Solkanski most je s svojimi mogočnimi oboki skupaj z mladoporočencema oblikoval edinstven pogled. Skupaj z vetrom sta plesala svoj ples in polna pričakovanja čakala na svoj trenutek. V ozadju, daleč stran, a še vedno vidno očem, se je na vrhu hriba razvijal pogled na Sveto goro.

 

 

Sedela je tam, sproščeno, ob skodelici kave, nevede da jo skozi okno starega hotela opazuje on. Vstala je in nadaljevala pot po mokrih deževnih ulicah. Hitro je stekel za njo, da je slučajno ne izgubi. In potem ga je zagledala, a kljub temu bežala naprej. Po ozkih poteh, ki so vodile na Ljubljanski grad jo je zasledoval vse do konca.

 

 

Korak za korakom sta se počasi premikala navzgor, prti toku reke Ljubljanice. Pot ju je vodila čez majhne mostičke, polne stojnic z ročnimi izdelki, po ozkih ulicah, mimo restavracij, trgovin,… Ves čas pa so ju spremljali pogledi ljudi, njihove besede in kretnje.

 

 

Narava je obdajala njun poročni dan. Vse se je začelo ob paviljončku obdanim z gostim drevjem in se nadaljevalo z romanco na seniku. Mladoporočenca so med igro s senom rahlo osvetljevali sončni žarki, ki so prodirali skozi ozke špranje v stenah senika in tako dajali tisto posebno zasanjano vzdušje. Tople barve, ki so preplavile senik so dajale občutek barve ljubezni. 

 

 

Naslonjen ob drevo, z zaprtimi očmi, je pričel z odštevanjem. … tri, dva, ena,… in začel je z iskanjem. Nevesta se je skrbno skrila med skalovjem, a bela poročna obleka in poletno zelen gozd sta si medsebojno ustvarjala močno nasprotje. Tako so barve narave izdale nevesto.

 

 

Kamnite visoke hiše, ena zraven druge ustvarjajo uličice, eno ožjo od druge. Skozi strnjene strehe je le tu in tam prodrl kakšen žarek sonca, ki je obsijal mladoporočenca. Prehodila in preplesala sta Piran, ki na ta dan ni bil le majhno slovensko obmorsko mestece, ampak Tisti posebni kraj, ki ju je za vedno zaznamoval.

 

 

Sprehod po Bistriškem vintgarju v beli poročni obleki, petah in slavnostni vojaški uniformi. Neokrnjena narava in mladoporočenca sta ustvarjala močan kontrast, ki takoj pritegne pogled. Črnobela je ta kontrast samo še poudarila, dodala neko posebnost, drugačnost, dodatno izpovednost... in tako je, črnobela dobila barvistost.

 

 

Glej vlak se vije iz Benečije, … Ženin je v nestrpnem pričakovanju čakal nevesto na železniški postaji. Ona je na vso moč mahala, da bi jo čim prej opazil. In nato sta se zagledala … si stekla v objem … in se predala drug drugemu. Za njima pa se je v daljavi bohotilo majhno mestece Štanjel, ki vedno znova ohranja tisto zasanjano mistiko.

 

 

Domače intimno družinsko okolje se je spremenilo v pravo malo vrtno idilo. Otroška igra, kramljanje ženina z gosti, dobra hrana, pijača in vse ob spremljavi pomirjajoče, a zabavne glsbe,... In nevesta? Skrbno je skrivala svojo belo skrivnost dokler ni napočil tisti pravi trenutek. Z roko v roki sta vedno sledila korakom drug drugega in zapečatila svojo ljubezen s poljubom.

 

 

Kot, da bi stopil v veliko živo skrinjico. Potisneš velika težka lesena vrata in pred tabo se kot navita vrti snežno bela balerina. Za trenutek se ustaviš, nato pa slediš njenim gibom, ki te vodijo navzgor po masivnih kamnitih stopnicah v svet magije.

 

 

Nežni veter, ki v navidezno neskončno polje zorečega klasja upira svoje sile, da ga v nežnem ritmu giblje in vrtinči, daje trenutku kljub kontradiktornosti brezčasnost in veličastnost. Nevesta in ženin sredi te idile trenutka ne zmotita, ampak ga samo nadgradita. V trenutku vzklije nekaj posebnega, nekaj kar za mladoporočenca postane osebno in intimno.

 

"Ljubiš... ali... ljubiš...?", sta bila edina možna odgovora, in tako je padel še zadnji list marjetice. Ampak niso vedno dovolj le rožice, ptički in sonce, potrebna je tudi gasilska cev, gasilni aparat, vozli,... in nenazadnje tudi celotna vas. Ženin mora dati vse od sebe in pokazati, da je vreden neveste. Neumrljiva klasika poroke je v podeželjsko okolje sedala kot prstan na nevestino in ženinovo roko.

Najprej dež... in potem... naenkrat sonce, kot da bi narekovala ritem narave. Na prvi pogled vsakdanji dan, ki se začne z udobnimi toplimi copat in trenirko, se je v nekaj trenutkih spremenil v "dan D(a)". Na prste prešteto število najbližjih je vzbujalo posebem občutek intimnosti dogodka, a mu hkrati dalo vonj po domačem. Eno z drugim je povzročilo, da je bilo v majhnem in preprostem čutiti veličino.

Vse se je začelo z vizijo tega kar sta si želela, in tako smo se na civilnem delu preselili 30-40 let v zgodovino, v življenje borcev za svobodo, mir in ljubezen, med poslušalce dobrega roka,… -hipijev. Kultura in tradicija pa še vedno ostajata nepogrešljiv del poročnega dne. Tako sta se odločila, da bosta cerkveni del prepustila v roke tradiciji in na simpatičen, preprost način izrekla ljubezen in zvestobo drug drugemu tudi pred oltarjem.
Tina in Uroš sta bila tudi toliko prijazna, da sta po poroki odgovorila na nekaj vprašanj in nastal je sledeči intervju.